Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.
Bazilika in trg svetega Marka, kanal Grande, Doževa palača, most Rialto in druge znamenitosti Benetk so ogrožene. Ogrožajo jih naraščajoča morska gladina, posedanje tal, na katerih so zgrajene, in propadanje lesenih stebrov, na katerih so zgrajene stavbe in pomoli. Te spremembe so naravne, povzroča pa jih tudi človek. Kako jih lahko omilimo, zaustavimo ali preprečimo? Kako nam lahko znanost pomaga ohraniti zgodovinski zaklad, Benetke?
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
V okviru evropskega projekta Misija mlada kohezija na Radioteleviziji Slovenija predstavljamo zelene in digitalne rešitve mladih, ki jih podpira tudi kohezijska politika Evropske unije. Številni evropski projekti se usmerjajo k obmejnemu in mednarodnemu sodelovanju, zato s sodelavci iz projekta Misija mlada kohezija pripravljamo dogodke, imenovane Pikniki pod zvezdami.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Radko Polič Rac je bil legenda slovenskega igralstva, ki se bo s svojimi vrhunskim kreacijami zapisal v gledališko zgodovino. S teatrologom Blažem Lukanom smo poskušali ovrednotiti njegovo delo, spomnili pa so se ga tudi njegovi kolegi: Rade Šerbedžija, Marko Mandić, Nataša Matjašec Rošker, Sebastijan Horvat. Pred premierno krstne uprizoritve Pasji sin v ljubljanski Drami smo se pogovarjali z ustvarjalci in znanim madžarskim režiserjem Árpádom Schillingom. Britanski koreograf in plesalec indijskega rodu, Akram Khan pa je spregovoril o sodobno plesni predstavi Prelisičiti hudiča, ki se ukvarja s starim sumerskim epom o Gilgamešu. Urednica in voditeljica Marjana Ravnjak
Klet Brda je bila ustanovljena leta 1957 kot zadruga in je danes v stoodstotni lasti 400 briških vinogradniških družin; člani zadruge imajo skupaj več kot tisoč hektarjev vinogradov. Največja vinska klet v Sloveniji, z več kot 100 zaposlenimi, je v povprečju s 6 milijoni napolnjenih steklenic na leto tudi največja izvoznica slovenskih vin. Njihova uspešna zgodba je dokaz, da je mogoče tudi v velikih kleteh pridelovati konkurenčna vina visoke kakovosti. Prisotni so v 26 državah po svetu; poleg Evrope še v ZDA, na Kitajskem in Japonskem. Leta 2019 so kot prva vinska klet na svetu prejeli okoljski certifikat Zeleni ključ, vodilni standard odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja v turistični industriji.
»Houston, imamo težavo!« so 13. aprila 1970 sporočili astronavti, ki so v vesolje poleteli s plovilom Apollo 13. Eksplozija v rezervoarju za kisik je močno poškodovala glavni motor, njihove zaloge kisika pa so začele uhajati v vesolje. Od Zemlje so bili oddaljeni 330.000 kilometrov. Na srečo so imeli v vesoljski bazi na Zemlji kopijo Apolla 13, na kateri so nemudoma začeli proučevati in simulirati popravilo plovila. Na podlagi dvojčka Apolla 13 in njegovih simulacij so znanstveniki na Zemlji našli rešitev in astronavtom posredovali navodila za popravilo ter varno vrnitev domov. Danes večino novih izdelkov razvijejo s pomočjo digitalnih dvojčkov, uporabljajo pa jih tudi pri načrtovanju in izboljšavi njihovih proizvodnih procesov.
Umetna inteligenca že dolgo ni več stvar prihodnosti, ampak je vse bolj del našega načina življenja, ki vključuje virtualne asistente, sisteme za prepoznavanje govora in obrazov, robote, brezpilotne letalnike in samovozeča vozila. A to je šele začetek, pravijo strokovnjaki. Medtem ko nam umetna inteligenca na številne načine olajšuje življenje, prinaša tudi vrsto etičnih dilem. Gostja oddaje Intervju je ena od največjih evropskih strokovnjakinj za družbena in moralna vprašanja glede uporabe robotov v vsakdanjem življenju, profesorica umetne inteligence na pariški univerzi Sorbona, Laurence Devillers. Intervju je pripravila Ksenija Horvat.
Uživanje živalskega mesa je za večino ljudi popolnoma običajno, uživanje človeškega mesa pa vzbuja gnus in odpor. Kljub temu se v vsej zgodovini človeštva pojavlja kanibalizem. Ob koncu srednjega veka so dele človeškega telesa uporabljali v medicinskih pripravkih. V sodobnem času se kanibalizem pojavlja le v izrednih primerih, ko druge hrane ni na voljo in uživanje človeškega mesa reši življenje. Zadnja leta pa se predvsem v ZDA matere po porodu odločajo za uživanje posteljice. Verjamejo, da to prepreči poporodno depresijo, izboljša razpoloženje in dá energijo. A dokazov o blagodejnih učinkih uživanja placente ni, lahko je celo škodljivo. Uživanje človeških možganov pa utegne privesti do resne bolezni, ki povzroči smrt.
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Družinsko podjetje Koželj iz Doba pri Domžalah se ponaša z več kot 60-letno tradicijo predelave zdravilnih zelišč v izdelke; njihov prvi izdelek je bil kot zdravilo registriran leta 1958 v Beogradu. Butično podjetje s tremi redno zaposlenimi, katerega vodenje prevzema že tretja generacija, danes pod zaščitenimi blagovnimi znamkami ponuja več kot 20 različnih izdelkov; vsi so plod dolgoletnih lastnih raziskav in razvoja. V proizvodnji uporabljajo pretežno naravne surovine; sivko, iz katere pridobivajo eterično olje, gojijo v svojem nasadu na slovenski obali. Večino izdelkov prodajo v lekarnah in zeliščnih trgovinah, tudi na Hrvaškem in v Črni gori. Njihove kreme in mazila med drugim uporabljajo v različnih porodnišnicah in bolnišnicah, v domovih za ostarele, pa fizioterapevti, slovenski vrhunski športniki in veterinarji.
Notranjost našega planeta je za približno 600 stopinj Celzija toplejša od površine Sonca, kjer je temperatura okoli 5500 stopinj. To toploto lahko izkoriščamo za termalna kopališča, ogrevanje stavb in tudi za pridobivanje električne energije, kar je najučinkovitejše izkoriščanje geotermalne energije. Pri tem so med najuspešnejšimi državami na Islandiji. V geotermalnih elektrarnah proizvedejo približno četrtino električne energije, ki jo potrebujejo. Kako uspešno pa jo izkoriščamo v Sloveniji? V Čentibi pri Lendavi v kratkem načrtujejo prvo slovensko geotermalno elektrarno. 90 odstotkov prebivalcev Lendave pa se že ogreva z geotermalno energijo. Spoznali boste termalni izvir Klevevž pri Šmarjeti na Dolenjskem, kjer na površje priteka termalna voda s temperaturo od 21 do 25 stopinj Celzija.
Dokumentarni film o specifični skupini prijateljev, ki radi pomislijo tudi na druge. Na tiste, ki imajo v življenju manj kot drugi. »Bejž če vejdš« je skupina prijateljev, ki prihaja iz Pivke in okoliških krajev. Druži jih enak smisel za humor, preživljanje prostega časa, njihova delikatesna značilnost pa je pogled na življenje. V času, ko se zdi, da nas naprej potiska le še razmišljanje o materialnih dobrinah in lastni eksistenci, se oni obračajo k altruizmu, razumevanju stiske in nemoči tistih, ki nimajo. Pomagali so slovenskim družinam, ki so jim naravne katastrofe odnesle imetje, kmalu pa so začeli razmišljati tudi o ljudeh zunaj naših meja.
Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.
Tla spadajo med najbolj ogrožene naravne vire. Obenem so bogat življenjski prostor. V čajni žlički rodovitne prsti je lahko tudi 5000 različnih vrst mikroorganizmov. Ti so ključni za ohranjanje rodovitnosti tal, shranjevanje ogljika in kroženje hranil. Tla pa niso povsod enako kakovostna. Raziskave kažejo, da Slovenija ni bogata z rodovitno zemljo, na dan pa je v povprečju izgubimo pet hektarjev, kar predstavlja velikost povprečne kmetije. Kateri so glavni vzroki za to? Tla imamo za samoumevna. Vendar nastajajo zelo počasi, in ko jih enkrat uničimo, traja več deset tisoč let, da se obnovijo.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Neveljaven email naslov